Vaš vsakdanjik se začne ...
Vstajam relativno zgodaj, med šesto in sedmo uro … Po prebujanju, prvi jutranji kavi se začne zares. Vse svoje obveznosti, plan, ki si ga zadam, poskušam opraviti že v dopoldanskem času. Pa naj gre za telefone, e-maile, videoanalizo tekem, spremljanje treninga … Rad se čim prej lotim dnevnih opravil. Velikokrat je vse skupaj povezano s potovanji oziroma ogledom kakih tekem. Danes je uradnih treningov reprezentance in treningov v nacionalnih selekcijah mnogo manj, saj so klubi tukaj v prednosti.


Strateške poteze nastajajo zjutraj …
Ne vedno, včasih se porodijo na kolesu, ko hodim, ko gledam kakšen trening ali tekmo – bolj ali manj nastajajo, ko pripravljaš akcijo, kakšna rešitev pa pride sama od sebe na samem treningu. Zdaj v juniju smo imeli malo več treninga, takrat razrešiš še kakšno zadnjo dilemo, ki si jo ustvariš v glavi.


Kje se začne vaša nogometna zgodba?
Sem rojen Mariborčan. Stanovali smo čez cesto Ljudskega vrta. Bilo je le vprašanje, ali košarka ali nogomet. Pa vendarle so prevladali geni, tudi moj oče je igral pri Nogometnem klubu Maribor. Tudi sam sem svojo poklicno kariero nogometaša začel leta 1979 pri NK Maribor, preden sem čez pet let odšel k avstrijskemu klubu SV Spittal/Drau in kasneje k še enemu avstrijskemu klubu, Grazer AK. Zadnjih pet let svoje kariere sem se vrnil v rodni Maribor in v tem času smo osvojili tri naslove državnega prvaka. Večino kariere sem odigral v obrambi, še posebej na osrednjem branilskem položaju. Zaigral pa sem tudi za slovensko reprezentanco. Prvo tekmo sem kot selektor vodil 7. februarja 2007, nasprotnik Slovenije v prijateljskem obračunu pa je bila tedaj Estonija.


Vaš največji uspeh v nogometu?
Rad poudarjam tri vrhunce v svoji karieri oziroma sem se trikrat našel na pravem mestu. V rodnem mestu, Mariboru, sem s svojim klubom osvojil naslov državnega prvaka in pokal – kot igralec in kot trener. V dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 smo se z reprezentanco po zmagi nad Rusijo uvrstili na svetovno prvenstvo v Južni Afriki, kar zagotovo nikogar ni pustilo ravnodušnega. In v zadnjem času, na Reki, v klubskem nogometu, nam je po dolgih, dolgih letih končno uspelo prekiniti prevlado zagrebškega Dinama, ko smo prvič v zgodovini kluba prišli do naslova hrvaškega prvaka.

Matjaž Kek in novi Mercedes-Benz GLE

Matjaž Kek in novi Mercedes-Benz GLE

Lahko primerjate slovenski nogomet z evropskim, svetovnim?
Vse te primerjave, če gledamo po eni strani na reprezentančni nogomet oziroma klubski nogomet, so danes resnično stvar vsakega posameznika. Danes se na številnih TV-kanalih 24 ur vrti nogometni program. Se pravi, da tu nekih velikih skrivnosti ni. Primerjanje … Dolgo časa se je pri nas vse skupaj gledalo skozi infrastrukturo, tu smo res zaostajali, finančni vložki so neprimerno večji zunaj. Pa vendarle, če pogledamo, udeležba na svetovnem in evropskem prvenstvu ter uvrstitev NK Maribor v Ligo prvakov dajejo neko upanje, da v Sloveniji obstaja potencial. Seveda pa ne moremo zahtevati, da se bo vsako leto kakšen od klubov uvrstil v Ligo prvakov ali pa da se bo slovenska reprezentanca znova in znova uvrščala na velika tekmovanja …


Kako se je nogomet v vseh teh letih spremenil?
Ne razumem pravzaprav tistih v nogometu, kakšnih trenerjev ali funkcionarjev, ki začnejo: »Ja, v naših časih je bilo tako pa tako …« Od naših časov do danes je namreč nogomet absolutno drugačen. Veliko hitrejši, agresivnejši, igralci so tehnično veliko bolj podkovani … Pa tudi pravila so se spreminjala na tihi način. In če danes gledam posnetke svojega nogometa in današnje posnetke, je, kot da bi gledal upočasnjeni film. Nogomet je v enem hitrem razvoju, in če se bo tako razvijal in bo ob tem seveda odvisen od marketinških prijemov, bo postalo vse skupaj en velik spektakel. Kar poglejmo NBA.

Kaj nam manjka, da bi prišli v sam vrh? Kje vi kot trener vidite izboljšave?
V vsakem trenutku, v vsaki še tako majhni podrobnosti se da biti absolutno boljši. Obstaja velik razkorak med prejšnjim reprezentančnim vodenjem in sedanjim novim sodobnim treningom v centru Nogometne zveze Slovenije na Brdu, ki je Slovenijo umestil med velike. Z organiziranim delom so tudi naše mlade selekcije v evropskem merilu zelo konkurenčne, seveda pa smo majhni in naša baza ni prav široka. Mnogokrat pri mladih vidim velik problem prehitrega odhajanja v tujino, kjer v veliki večini zadaj stojijo preveč ambiciozni starši. Ti mladi fantje, ki so bili iztrgani iz domačega okolja, se razočarani vračajo domov. V tujini ni vse rožnato, kakor se zdi na začetku. Tukaj je deset, dvajset enakih posameznikov, kot si sam … Ali se dokažeš ali pa te ni. Seveda pa so tudi svetle izjeme, saj je kar nekaj tistih, ki so svojo kariero zgradili zunaj. Ne bi rad preveč posploševal in dajal nasvete, saj se spreminja od primera do primera.


Vaš najljubši nogometni igralec, ekipa, selektor – za koga navijate?
Rad gledam dober nogomet, načeloma nimam nekega kluba, ki bi ga dajal v ospredje. Seveda vedno navijam za Slovenijo in kot Mariborčan za Maribor, tudi Rijeka mi je po vseh teh letih strašno pri srcu. Imel sem priložnost voditi ekipo proti velikim selektorjem, z njimi delati v sklopu vseh teh izobraževanj evropske in svetovne nogometne zveze – in še vedno pravim, da je nekdanji španski selektor, Vicente del Bosque, name naredil največji vtis. Mi je pa zanimivo opazovati, koliko mladih prodornih trenerjev se pojavlja … To kaže, kot sem omenil že prej, da postaja nogomet hitrejši, agresivnejši, bolj dinamičen.


Kako daleč lahko pride slovenski trener v nogometu?
Neizmerno sem bil vesel, ko sem prebral novice, da je še enemu slovenskemu trenerju uspelo priti do vodenja v ligi petih najboljših. Mladi slovenski trener Luka Elsner je tako postal prvi slovenski trener v najboljši francoski ligi in se usedel na klop kluba, ki je v eni najboljših petih evropskih lig. Neke meje sicer ne bi smelo biti oziroma o njej ne bi smeli razmišljati. Seveda je slovenskim trenerjem mnogo težje … Vse skupaj je povezano z »vezami«, karakterjem pa tudi zgodovino nogometa. Pa vendarle so ti mladi trenerji izredno prodorni, kakovostni in prepričan sem, da bo po Luki Elsnerju uspelo še komu. Seveda pa je naš poklic vezan na rezultat in zgodbe je lahko zelo hitro konec.


Kot selektor se verjetno velikokrat srečate z mladimi nogometaši … Se da prepoznati, ali bo mlad igralec postal eden najboljših? Koliko časa potrebujete, da to ugotovite? Katere so lastnosti, ki izstopajo iz povprečja?

So trenerji, ki se bolje znajdejo v delu z mladimi igralci, kjer je še posebej izpostavljen občutek za prepoznavanje njihove kvalitete. Sam sicer slovim bolj kot trener kot tekmovalec, saj treniram in pripravljam že izoblikovano ekipo. Tukaj ni prepričljivih dejavnikov, seveda pa neki talent nekje že vidiš … Danes je stvar talenta nekoliko bolj drugačna, kot je bila včasih. Danes sam talent brez delovnih navad, brez karakternih lastnosti, brez nogometne in splošne inteligence ne pomeni nič.

Nogomet postaja zelo dinamičen, hitrejši, agresivnejši …, igralci so tehnično veliko bolj podkovani kot včasih.

Matjaž Kek in novi Mercedes-Benz GLE

Kakšni so vaši cilji, kaj želite doseči kot selektor slovenske nogometne reprezentance?
Verjetno so pričakovanja velika. Sam sebi sem zadal edino nalogo, da se najbolje, kot pač zmorem in znam, pripravim na vsako naslednjo tekmo. Do vsake naslednje tekme živim brez nekih seštevanj, odštevanj, koliko točk in zakaj … Uspeh je odvisen od uigrane ekipe na igrišču in tiste ob igrišču, ne le od posameznika. Sam rad pravim, da danes ni selektorja ali trenerja, ki bi lahko odločilno vplival na potek tekme in mu ne bi bilo pomembno, kakšne sodelavce ima okoli sebe. Pomembna je čista komunikacija. Moje misli so zdaj usmerjene na 6. september in tekmo Slovenije proti Poljski.


Kako se soočate z zmagami, porazi?
V našem poklicu bo pritisk vedno prisoten, pa naj bodo to trening, tiskovna konferenca, obnogometno dogajanje in aktivnosti ali sama tekma. Sem oseba, ki je medijsko izpostavljena, zato je to del mojega življenja in želim, da sem tudi sam dober zgled tako na športni kot zasebni ravni. Seveda vsak poraz pusti neko rano, razočaranje. Poraz moraš preboleti kot vsak poraz. Velikokrat me bolj prizadene ali razveseli način, kako smo prišli do rezultata. Vedno sem odprt za upravičeno kritiko, ki smo jo deležni. Na koncu poskušam s tehtno analizo priti do ugotovitev, ki mi lahko pomagajo, da bomo na naslednji tekmi boljši.


Kako bi se v treh besedah opisali sami, kako bi vas opisali drugi?
Vesel sem, da me obkroža skupina mladih, polnih volje, elana, nove energije. Sam izhajam iz neke organizacije, sistema … Upam pa, da sem dovolj iskren, ko se veselim, ter samokritičen in objektiven, ko je za to čas. To te nauči življenje.


Pred kratkim ste kot gost na Slovenskem oglaševalskem festivalu govorili o motivaciji ekipe … Kako motivirati ekipo, ustvariti povezanost in zmagovit ekipni duh?

Osnova sta čista obojestranska komunikacija in spoštovanje. Ne moreš zahtevati spoštovanja od nekoga, ki ga sam ne spoštuješ. V svoji karieri sem imel kar nekaj težav. Ustvarjanje ekipe ni enostavno. Zgodilo se mi je že tudi, da sem se moral odpovedati igralcu, ki bi si po kakovosti zaslužil biti v ekipi, a sem se bal, da bo nekako zaradi značaja in vsega ostalega ekipo prej rušil kot gradil. Ekipa se ne da narediti iz dveh treh treningov, ne moreš vsiliti nekega vodje. Ekipa je ekipa, vse skupaj je neki naravni proces v določenem časovnem obdobju, ki ustvarja povezanost.

Danes sam talent brez delovnih navad, brez karakternih lastnosti, brez nogometne in splošne inteligence ne pomeni nič.

Bili ste radijski voditelj in komentator na TV Slovenija – zakaj ste se raje odločili za nogomet in niste ostali v medijih? Kakšen je vaš odnos do medijev, do samega poročanja, njihov vpliv na oblikovanje javnega mnenja o porazih, zmagah, ostalih nogometnih zgodbah?
Vse skupaj je bilo povezano z mojimi poškodbami – operacije so zahtevale dolga okrevanja. Okoli sebe sem imel prijatelje, ki so me ponesli v svet glasbe, ki me je navdušila in vzbudila moje zanimanje. Glasba je postala del mojega življenja in imel sem priložnost, da sem lahko izbiral glasbo na radijskih valovih. V prvi vrsti je še vedno ostajal nogomet. Z leti sem postajal veliko bolj dovzeten do medijev, zavedam se, da so sestavni del nogometnega sveta, spoštujem delo medijev, saj brez njih tudi nogometa v takem obsegu ne bi bilo. Včasih v upravičeni kritiki najdem tudi kakšen odgovor in rešitev problema.


Mercedes-Benz kot dolgoletni partner podpira NZS. Kako bi vi potegnili skupno vzporednico med nogometom in Mercedesovo filozofijo kot tradicijo najstarejše avtomobilske blagovne znamke?
Če bi slovenska reprezentanca prišla na raven, kot jo ima znamka Mercedes-Benz v svetovnem merilu, bi bil zelo zadovoljen. Se takoj podpišem. Vesel sem, da nogomet podpirajo svetovne znamke in ga s tem delajo še bolj vrhunskega.


Vaš odnos do avtomobila – kako svojo osebnost povezujete z avtomobilom, ki ga vozite? Kako gledate na vožnjo in udobje? Uporabljate nove napredne tehnologije, ki jih ponujajo avtomobili?
Veliko sem na poti, varnost, pogojena z udobjem, je na prvem mestu. Impresioniran sem nad novimi tehnologijami in nad tem, kar ti danes nudi vožnja – od sodobnih multimedijskih rešitev, navigacije, prostoročne komunikacije, vizualne in avdio izkušnje do prostoročnega parkiranja pa tudi številnih novih varnostnih sistemov, ki te opozarjajo na vsakem koraku. Verjetno bo kar zanimivo, ko se bomo lahko usedli v avtomobil in te bo sam od sebe pripeljal na cilj. Zakaj ne bi sprejeli nekaj, kar ti življenje naredi enostavnejše?


Kaj radi počnete, ko imate tisto malo prostega časa in ni na sporedu nogometa? Pravijo, da imate radi jazz in klasično glasbo pa tudi dobro vino … Ste velik ljubitelj vin – pravijo, da bi lahko nogometno kariero zamenjali za sommelierja … Bi si upali? Kaj pa potem, ko se nogometna zgodba zaključi, kje se vidite?
Imam krog prijateljev, s katerimi gremo radi kam nekaj dobrega pojest in okušat dobra vina. O tem potem teče velika debata, iščemo nova znanja. Ustvaril sem si svoj okus. Ob kulinaričnih užitkih odlična glasba seveda pride zraven. V prostem času rad obiščem kakšen koncert v živo. Komaj čakam koncert Marcusa Millerja, ki prihaja v Križanke, in pa Diane Krall v Opatiji. Rad berem potopise, odkrivam zgodbe krajev, kjer še nisem bil. Včasih mi je kar malo žal, da so bila v veliki večini vsa potovanja povezana z nogometom, zato ni bilo časa za obisk mest. Kljub vsemu moja prva strast ostaja nogomet, ki ga ne bi menjal za nič na svetu.


Ključ do uspeha …
Odgovor bo vedno trdo delo. Poti do uspeha so različne, nerad dajem nasvete. Ob vsakem porazu se lahko veliko naučiš. Če ne znaš biti pravi poraženec, ne boš nikoli velik zmagovalec.